Umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn je o njej zapisala: »Ustvarjalna misel Metke Sok Razpet obuja klasično tematiko človeške figure.  Ljudje, ki živijo v ambientu slikarskega prizorišča in spregovorijo v jeziku simbolov in metafor z globljim pomenom. Pogosto pa njena bitja bivajo zunaj vidne narave. So angeli s konvencionalno predstavno podobo, transformirani pod težo osebne interpretacije. Vsi, čisto vsi figuralni liki postanejo na nek način tuzemeljski in vsi so zaznamovani z izrazito stilizacijo. Zreducirani so na enostavno obliko, omejeni na bistvo, na obris, ki razodeva minimalističen pristop in se že približuje nekakšnemu znaku oziroma simbolu.

Tiha pripoved likovnih zgodb Metke Sok Razpet je subtilna osebno občutena, prežeta s posebno atmosfero in sporočilnostjo. Je igra, ki brez velikih besed dokazuje, da se moč skriva v preprosti črti, v potezi s kančkom otroške igrivosti, torej v tistih spoznanjih, ki so bila zgled tudi velikim slikarjem na začetku 20. Stoletja, predvsem dadaistom